Boris in Martina Valenčič, Trg Edvarda Kardelja 1, 5000 Nova Gorica

www.predsednica.si/kronika.htmwww.zml.siwww.monarh.si

www.freetime.siwww.latuavia.eu 

Boris: Mobile. SI: 00386 (0)31 757 814 - Mobile. IT: 0039 366 8230 914
Martina: Mobile. SI: 00386 (0)40 785 881

E-mail: latuavia.eu@gmail.com 

Nova Gorica, 25. 2. 2019


ZAHTEVA ZA ODŠKODNINO v zadevi: II K 574/2017

Zadeva: II K 574/2017 je samo delček v mozaiku več kot 40 letnih izvajan zločinov nad menoj Borisom Valenčičem. Sedaj pa je teh izredno krutih napadov v zadnjih 12ih letih deležna tudi Martina Valenčič in najini otroci. Najhujši zločini so seveda napadi na otroke, čeprav preko staršev, z hudimi zlaganimi obtožbami, da sva prav zagrešila kazniva dejanja nad najinimi otroci. Ta organiziram kriminalni konstrukt je hkrati tudi hudo bolna patološka pojavnost režiserjev in izvajalcev tega konstrukta proti naši družini. Da so sposobni v Sloveniji se polotiti družin in otrok „uradni“ oblastniki in uprava tako z nizkotnimi udarci kot v tej zadevi II K 574/2017, si midva starša nisva mogla nikoli prej niti predstavljati.

Ta zadeva II K 574/2017 pa sedaj razkriva vse naj nizkotnejše zločine in akterje teh zločinov v katere so vpleteni tudi mediji, namreč na začetku tega sodnega procesa so poročali o nama staršema izredno zaničevalno in ostudno, ko pa se je ta proces zaključil še z oprostilno sodbo višjega sodišča, pa ničesar več ti mediji niso hoteli poročati, kar bi bilo v prid najini celotni družini. Dejansko je to dodaten dokaz hudo organiziranega kriminala, mafije, katera razpolaga z vsemi obstoječimi prebivalci v Sloveniji, z vsemi institucijami, z zasebnimi podjetji in celotno javno upravo.

To v celoti dokazuje, da je edini najbolj krut totalitarni režim v svetu Slovenija. V Sloveniji je dejansko na tak totalitaren način povsem na oblasti brutalen veliko srbski komunistični apartheid, na čelu z Milanom Kučanom in Zoranom Jankovičem. Slovenski vidni politiki izvajajo le „PAJACNO“ politiko, skupno izvajajo le zločin proti človeštvu, uničevanje avtohtonih Slovencev, katere imajo Srbski „oblastniki“ le za hlapce. Vseeno pa se bojijo, da bi zločinci in njihovi vazali morali kakorkoli odgovarjati za svoje neštete zločine ravno pred avtohtonim slovenskim narodom, zaradi tega se oprijemajo najhujše podlih zločinov, dosledno in brezkompromisno. Ves svet uspejo naplahtati, da je v Sloveniji razvita visoka stopnja demokratičnega sistema, v resnici pa se gredo dvojne igre med vzhodom in zahodom, med Evropo, Ameriko in med Rusijo. Javno se seveda tega ne govori na glas. Evropa in Amerika sta v strahu pred Rusi očitno počepnili, globoko zadolžena Slovenija pa tako živi le od tega denarja ter daje socialne transferje, pokojnine in plačuje še javno upravo.

Ta totalitaren aparat je uničil ogromno število zasebnih podjetij, v šolstvu je še vedno močno prisotna socialistična doktrina, raje imajo po osnovnih šolah osivele komunistične učiteljice in učitelje, namesto mladih. Milan Kučan še vedno kriči, da je učitelj vojak revolucije, na Ilovi gori je nedavno kričal še na tožilce in druge, da kdor ni z njim je pa proti njemu. Ta Kučan je precej malo umen človek in izredno hudoben mafijec, kateri še vedno uspe upravljati z drugimi to vrstnimi kriminalci.

Več kot očitno je, da je ljudem v Sloveniji takoj ob rojstvu ali nekaj časa po tem dokončno zapečatena usoda življenja. Namreč meni Borisu Valenčiču so uničili mojo mamo ko sem imel jaz šele 2 leti, potem ko se je rodil še moj brat ali pol brat Damjan. Jaz sem ga imel zelo rad in imel sem ga za pravega brata. Vsi izviramo iz italijanske družine prednikov in posedujem vse dokaze, da mojo mamo niso uničili Italijani, prav tako se je moja mama kasneje izučila za šiviljo, tudi moja pol sestra Barbara je uspešna šivilja in dela sedaj v svojem zasebnem podjetju.

V tistih časih smo živeli v ekstremnih pogojih v stanovanju, hišici katera ni imela nobene izolacije, imela je le eno sobo, kuhinjo, WC in shrambo. Številni priseljenci iz drugih „bratskih“ republik Jugoslavije so takoj dobili povsem nova in velika stanovanja. Na balkonih teh stanovanj so si nekateri prišleki organizirali tudi prašičje rejo. Mi avtohtoni prebivalci pa nismo dobili ničesar. Diskriminacija se dogaja še vedno v današnjih dneh. Tako smo mi otroci ostali brez vseh staršev v varstvu pri stari mami. Za vse te zločine so direktni krivci socialne službe Vič Rudnik v Ljubljani, s kateri je upravljal že tedaj totalitaren komunistični aparat.

Tudi jaz Martina Valenčič, rojena Pirnat po mojem očetu Jožetu Pirnatu, sem postala sirota že pri enem letu moje starosti vse do današnjih dni. Moja mati Darja, sedaj na novo poročena Kušlan, je mojega očeta izredno hudo zaničevala, vendar šele po mojem rojstvu. To so mi povedale priče iz sorodstva mojega očeta. Moj oče tega pritiska svoje žene ni mogel zdržati, raje se je kar obesil. Sestra moje mame Darje je bila uslužbenka in je še vedno v javni upravi, torej direktno podrejena totalitarnemu komunističnemu režimu. Na moje ime Martina Pirnat so izdali odločbo za pokojnino po mojem očetu. Tega nisem smela izvedeti nikoli, tudi ob moji polnoletnosti ne, vsa leta je to pred menoj prikrivala moja mati Darja. Za takšen zločin so krivci socialna služba iz Ljubljana Šiška. Ko sva se mati in jaz preselili v občino Bežigrad, ni bila v socialno službo CSD Bežigrad prenesena nobena odločba in informacija o moji pokojnini po mojem očetu.

Dobro se še spominjam moje matere Darje, kako je bila osladna do svojega drugega moža Petra Kušlana, dokler ni rodila mojega pol brata Blaža. Takrat je pričela tudi drugega moža Petra tako zaničevati, enako kakor mojega očeta. Peter Kušlan je zaradi tega dobil nekaj infarktov in postal hud sladkorni bolnik. Moji materi je zadišala še druga penzija po Petru Kušlanu.

Oba zakonca Darja in Peter Kušlan sta mi vse življenje zatrjevala, da me je Peter Kušlan posvojil. To je bila seveda le velika laž, kar sem ugotovila šele pri mojih 30ih letih. Če bi bilo to res, bi ostali brez moje penzije po mojem pokojnem očetu Jožetu Pirnatu. Z mojim denarjem je moja mati Darja kupila in izplačala stanovanje za Bežigradom na Trebinjski 4 v Ljubljani. Meni je bil priimek zamenjan iz Pirnat v Kušlan, potem pa so me povsem izbrisali iz registra prebivalcev, to jim je uspelo le s pomočjo socialne iz CSD Šiška in sestre moje mame Darje, Vlaste Lekše, katera je zaposlena v UE Ljubljana, upravni enoti v Ljubljani.

Ko sem jaz Martina Valenčič kandidirala 2012 za predsednico Slovenije in leta 2014 še za županjo Ljubljane, so se tudi nad menoj zgrnili hudo temni oblaki. Takrat smo bili vsa družina prijavljeni v Šiški v Ljubljani. Policija, tožilstvo in okostenela „delavka“ CSD Šiška Marija Tovornik so po ukazu Milana Kučana, Zorana Jankoviča in Boruta Pahorja pričeli z zločinsko mafijsko akcijo, s katero so nama staršema z vso silo hoteli odvzeti najine otroke. Nahujskali so tudi Darjo Kušlan in njenega moža Petra, naj se oprimeta laži in klevet. Zoran Jankovič je kadriral na silo tudi svojega „PAJACA“ Jožefa Kavtičnika za ravnatelja šole, katero je obiskoval najin starejši sin Boris. Čeprav je najin sin Boris dosegal odlične rezultate v tej šoli in dodatno obiskoval številne druge napredne aktivnosti, smo naenkrat bili obravnavani kot povsem nič vredna družina. Policija je izrabila to resnico, da sta me Darja in Peter Kušlan okradla kot majhnega otroka, obljubili so jima še denar za rejništvo mojih otrok, mene Martino Valenčič pa bi kar na silo psihiatrirali, tako bi Darja in Peter Kušlan prejemala ponovno penizijo še po meni. Marija Tovornik pa je imela kar brez osnove že narejeno odločbo za odvzem najinih otrok, kar je na sodišču v zadevi II K 574/2017 tudi sama povedala. Zločinci iz Slovenije res nimajo nobenih meja.

Zaradi vsega tega sva se morala na vso silo premakniti s celotno družino v Trst v Italijo. To je bila v tistem trenutku ednina rešitev. Tako smo ostali brez svojega doma, družinsko podjetje Adriagraf d.o.o. ni imelo več nobene možnosti normalnega delovanja, kakor tudi ne nadgradnjo delovanja podjetja, kar sva imela namen izvajati.

Narejena nam je bila velikanska škoda, tako otrokom kakor tudi nama staršema in podjetju Adriagraf d.o.o..

Od aprila 2016 pa vse do 8.11.2018, s sodbo višjega sodišča se je vleklo to kruto nasilje nad nami. Sedaj povsem neupravičeno nadaljuje to nasilje Sonja Saksida iz CSD Nova Gorica.

O tem novejšem nasilju nad nami bo tekla beseda drugič, v obliki kazenske ovadbe proti Sonji Saksida. Sonja Saksida nam je vsilila stanovanje v Vipavi in pa nadzornika bivšega srbskega oficirja JNA, Miloševiča, kateri se je vse leto našega bivanja tam našo družino zaničeval in neverjetno poniževal, pretežno je govoril v srbskem jeziku.

Življenje naše družine v Vipavi je bilo tako hudo oteženo, komaj smo čakali, da je bilo konec sodnega postopka II K 574/2017 in da se bomo zatem lahko odmaknili stran od tirana Miloševiča. V tem stanovanju v Vipavi smo se vse leto bivanja počutili zares grozno, saj smo cele noči in dneve razmišljali ter trpeli zaradi zadeve II K 574/2017, dodatno sta nam hudo požirala živce še ta Miloševič in njegova žena, stanovanje je bilo vlažno, neizolirano, mrzlo in polno plesni. Za čuda smo naleteli še na dva zlata škorpijona, poznano je da se nahajajo v Vipavi črni škorpijoni.

Kadar smo Sonji Saksida povedali kakšna vsa nasilja izvajata Miloševičeva nad nami, je Sonja Saksida nam le zabrusila, da v zasebne zadeve se ne bo vtikala, kar je izredno čudna izjava, med tem pa je vsa Miloševičeva lažna poročanja Sonji Saksida vzela hudo resno.

Sedaj, ko je konec tega sodnega postopka II K 574/2017, z zaključkom še na višjem sodišču, je Sonja Saksida vidno razočarana nad takšnim izidom. Na vsak način se hoče z nama staršema skregati, da bi lahko pisarila odločbe proti naši družini po volji mafije iz ozadja.

Sonja Saksida je večkrat od mene Martine Valenčič zahtevala naj se vrnem kar k svoji materi in pozabim kaj vse je naredila skozi vse moje življenje negativnega, naj ne razmišljam z glavo moža Borisa, torej naj bi razmišljala namesto s svojo glavo kar z glavo Sonje Saksida. Večkrat je meni Martini tudi ponujala povsem ne osnovano „varno hišo“, da nebi bila več družina skupaj. Tudi Sebastijan Pirih, policist iz Nove Gorice, je mene Martino nagovarjal, da se obrnem proti Borisu Valenčiču. Iz policijske postaje Ljubljana Šiška so prav z istih razlogov prišli spraševat Agnes Jug, priče v tej zadevi II K 574/2017, kako to, da že toliko let „zdržim“ z Borisom Valenčičem.

Torej montiran konstrukt v tej lažni zadevi II K 574/2017, je bil pričet in načrtovan le zato, da bi v popolnosti uničili našo družino iz povsem političnih motivov.

Jaz Boris Valenčič sem rojen leta 1957 in ta ostuden napad na našo družino razumem tudi tako, da so izrabili mojo starost in bi me na ta način dokončno povsem uničili.

Veliko ur v svojem življenju, ko sem se jasno in glasno zavzemal za napredek Slovenije, sem moral presedeti za računalniki pisati in objavljati po javnih omrežjih, slovenski mediji pa so bili zame povsem nedostopni in cenzurirani, izoliral me je Milan Kučan. Vse svoje življenje sem posvetil za napredek sveta in Slovenije, sedaj pa smo jaz in moja celotna družina ostali na cesti brez vsega.

V takšni izredno negativni situaciji naše družine, v katero smo bili nasilno porinjeni, ne uspemo priti do ustreznih financ preko podjetja, kreditov ni ne za fizične osebe kakor tudi ne za podjetja, gospodarska situacija v Sloveniji in v Italiji je izredno težka. Midva nisva nikoli kradla, sva se trudila le pošteno delati.

Zahtevava 4.000.000,00 EVROV odškodnine, da si bomo vsaj s financami pomagali, čeprav smo izgubili veliko let v trpljenju in v dobrih delih narejenih za svet in Slovenijo.

Kot že povedano, je zadeva II K 574/2017 le delček v mozaiku celotnega 40 letnega brutalnega nasilja nad menoj Borisom Valenčičem s strani „uradnih oblasti“ v Sloveniji. Te „uradne oblastnike“, jaz imenujem: POKLICNI ZLOČINCI, kateri se le prekladajo na ministrskih položajih, v parlamentu, v medijih, v policiji in vseh drugih „državnih uradih“. Deklarirajo se predvsem kot levo usmerjeni pripadniki politike. O tem nasilju smo veliko obveščali ministrstvo za pravosodje in vse druge institucije. Za to imamo številne dokaze.

V vseh teh letih izvajana zločinov nad menoj ste mi zadali veliko škode, uničili celotno moje življenje, veliko sem moral trpeti psihičnega nasilja, materialno pa sem prav tako povsem uničen in zato nimam nobenega premoženja kljub mojim številnim podjetniškim aktivnostim, katere so mi bile prav tako podtalno preprečene s strani teh POKLICNIH ZLOČNICEV. Za finančno poplačilo tega nasilja nad menoj nebi bilo dovolj niti 10.000.000,00 evrov, samo glede materialnega oškodovanja.

Na mene Martino Valenčič, pa so pričeli vršiti nasilje zaradi druženja z Borisom že v srednji šoli, dodatno so uspeli nahujskati še mojo kriminalno mamo Darjo.

Ko sem leta 2012 kandidirala za predsednico Slovenije in leta 2014 za županjo Ljubljane, se je pričelo obsežno intenzivnejše nasilje nad vso našo družino. Čeprav sva starša najinih otrok jih imela neznansko rada ter z vso vnemo skrbela za njih, smo bili vsi napadeni, tudi tako, da sva bila povsem neupravičeno obravnavana v tej zadevi II K 574/2017.

Glede na izredno slabo gospodarsko stanje v Sloveniji, kjer so „POKLICNI ZLOČINCI“ načrtno uničili 60.000 zasebnih podjetij, predvsem gostinsko turističnih, smo utrpeli znatno škodo in nazadovanje tudi v našem družinskem podjetju Adriagraf d.o.o.. Zaradi teh dejstev smo pričeti uvajati nove aktivnosti, prodaja različnih avtomobilov, počitniških prikolic in avto kamperjev. V pripravi smo imeli tudi prevozniške dejavnosti.

Ker smo kar naprej prisluškovani s strani slovenske tajne policije, nam je le ta preusmerja še telefonske klice v prazno, kradla pisemske pošiljke, prestrezala E-maile, hujskala ljudi proti nam, za povrh vseh tekočih storjenih zločinov nad nami, pa so se ti POKLICNI ZLOČINCI v obliki organiziranega kriminala polotili še najinih otrok in tako je nastal ta sodni proces II K 574/2017, kateri je imel vsebinski namen dokončno uničenje najinih osebnosti in celotno delo v podjetju Adriagraf d.o.o. ter najino celotno delo na področju domače in svetovne politike.

Jaz Boris Valenčič imam zavedene številne kršitelje mojih avtorskih pravic glede fotografij in tudi zaradi tega sem že pričel ter pripravljal odškodninske postopke z odvetniki.

Po dolgih letih prekinitve, sem se ponovno pričel ukvarjati tudi z ustvarjanjem lastne glasbe. V pripravi sem imel izdelati 20 lastnih glasbenih pesmi in video spotov, za tem bi ustanovil še glasbeno skupino, katera bi nastopala predvsem v tujini. Teme mojih pesmi so predvsem aktualni svetovni in domači problemi. Na internetu imam objavljena že dva demo glasbena posnetka; DNAR NAZAJ in MERKEL WAGEN. Čeprav le demo posnetki, pa je pesem MERKEL WAGEN izredno razširjena in prepoznavna po vsem svetu in jo je bilo mogoče slišati na številnih internetnih straneh evropskih radijskih postaj.

S tem sodnim procesom II K 574/2017 so bile uničene vse nadaljnje aktivnosti podjetja Adriagraf d.o.o., prav tako vse odškodninske aktivnosti glede mojih avtorskih pravic v fotografiji ter dokončanju glasbenih in video projektov, kateri so bili pred tem v realizaciji. Celotno materialno škodo ocenjujemo na najmanj 2.000.000,00 evrov.

S tem sodnim procesom II K 574/2017 ste nas izredno hudo prizadeli in nam povzročili hudo psihično trpljenje, prav tako ste Borisu Valenčiču mlajšemu uničili perspektivo na glasbenem in športnem področju, prav tako na gledališkem področju saj je v okviru osnovne šole se uspešno udeleževal tudi lutkovnih krožkov in predstav.

Skratka naredi ste nepopisne in grozovite zločine nad našo družino.

Zaradi vse nam nastale in povzročene moralne ter materialne škode zahtevamo vsaj 4.000.000,00 evro odškodnine.

Vsa groba naklepnost organiziranega kriminala v zadevi II K 574/2017 proti nam, je jasno razvidna in skozi ta sodni postopek tudi dokazana.



Boris in Martina Valenčič


www.predsednica.si/kronika/apartheida.htm

www.predsednica.si/kronika/zlocin.htm

www.predsednica.si/kronika.htm

www.predsednica.si/kronika/pravosodje.htm

KAZENSKA OVADBA

JANKOVIČ KADRUJE KAVTIČNIKA ZA RAVNATELJA ŠOLE, KADROVAN NAJSLABŠI MOŽNI KANDIDAT

NOVA SLOVENSKA HIMNA

SEDEM KRAKA ZVEZDA